Oddelek za azijske in afriške študije je bil ustanovljen leta 1995 in sodi k mlajšim strokam Filozofske fakultete. Njegovi ustanovitelji so bili japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje. Kot osnova sinološkega kurikuluma je služil sistem študija na Dunaju, katerega je Jana S. Rošker poznala »od znotraj«, saj je poleg dotlej štiriletnega študijskega izpopolnjevanja na Kitajskem redno doštudirala in pridobila doktorat iz sinologije prav na dunajski univerzi. Seveda so ustanovitelji oddelka dunajski kurikulum precej modernizirali in ga prilagodili strokovnim specializacijam obstoječega strokovnega kadra v Sloveniji. Andrej Bekeš je pri sestavi študijskega programa japonologije upošteval svoje bogate izkušnje, ki si jih je nabral v času svojega podiplomskega študija in dela na eni uglednih japonskih univerz, Univerzi v Tsukubi.
Oddelek je v začetku svojega delovanja torej zaobjemal dve katedri, namreč japonološko in sinološko. Kljub temu smo se odločili, poimenovati ga s širšim nazivom, kajti v bodočnosti smo mu nameravali dodati še več kateder, zlasti katedre za afrikanistiko, koreanistiko in indologijo. Tudi te načrte smo v zadnjih letih začeli uresničevati, saj trenutno na oddelku ponujamo tudi začetni in nadaljevalni lektorat korejskega jezika in pisave, ter – v sklopu izbirnih programov – več predmetov, ki obravnavajo afriško literaturo, postkolonialne študije in antropologijo Afrike. Od letnega semestra 2008-9 dalje pa smo na oddelku začeli odpirati vrata tudi v jezike in kulture Indije: najprej je bil to sanskrt s kulturo klasične Indije, s študijskim letom 2009-10 pa se mu pridružuje tudi lektorat jezika hindi.
V prvem letu obstoja našega oddelka, ko je bil na oba študijska programa vpisan samo prvi letnik, so vsa predavanja in vaje na njem izvajali Andrej Bekeš, Nagisa Moritoki, Jana S. Rošker in Mitja Saje. Že leto dni kasneje sta se nam pridružili še mag. Maja Lavrač in mag. Kristina Hmeljak. Eno prvih pomembnih okrepitev, ki smo jih bili deležni v tem letu, je predstavljala tudi gospa Darinka Baraga, ki je pri zagonu oddelka pomagala v dvojni vlogi tajnice in knjižničarke oddelka.
Oddelek si odtlej ves čas prizadeva obogatiti pedagoški proces z gostujočimi učitelji in lektorji v okviru možnosti, ki jih ponujajo bilateralne državne pogodbe z Japonsko in Kitajsko in bilateralni sporazumi o sodelovanju z japonskimi, kitajskimi in korejskimi univerzami. Rezultat teh prizadevanj je viden v vsakoletnih blokih intenzivnih predavanj gostujočih profesorjev in v rednem kroženju gostujočih lektorjev na vsaki dve leti. Od leta 2008-9 dalje je oddelek bil v obliki gostujočih lektorjev deležen tudi pomoči s strani Republike Koreje in v letu 2009-10 še Indije.
Poleg omenjenih gostujočih sodelavcev smo v teku let pridobili še vrsto novih slovenskih sodelavcev in sodelavk, četudi smo za polni zagon oddelka morali v tem pogledu počakati tudi na prve diplomantke, katerim smo osnovno dodiplomsko izobrazbo nudili sami.
Zaradi kadrovskih omejitev in nadpovprečnega zanimanja za študij japonologije in sinologije smo bili prisiljeni po dveh letih delovanja oddelka omejiti vpis na 50 novih študentk in študentov na vsako katedro letno.
Prvi predstojnik oddelka je bil dr. Andrej Bekeš (1995 – 1999), potem je to funkcijo prevzela dr. Jana S. Rošker (1999 – 2003), nato je mandat prevzel dr. Mitja Saje (2003 – 2007), trenutno (2007-2009) pa v funkciji predstojnika oddelka ponovno nastopa dr. Andrej Bekeš.
Trenutno na katedri za sinologijo poučuje osem oseb: red.prof.dr. Jana S. Rošker (predstojnica oddelka in predstojnica katedre za sinologijo), red.prof.dr. Mitja Saje, izr.prof. dr. Maja Lavrač, doc. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik, mlada raziskovalka dipl.sin. Tina Ilgo in dve kitajski gostujoči lektorici, Dong Lijing in Xu Hao, asist. dr. Matejo Petrovčič – Reven, ki je na porodniškem dopustu, pa trenutno nadomešča asist. dr. Saša Istenič. Na katedri za japonologijo pa v tem trenutku predavajo red.prof.dr. Andrej Bekeš (predstojnik katedre za japonologijo), doc.dr. Chikako Shigemori – Bučar (namestnica predstojnika oddelka), asist. mag. Nagisa Moritoki, lekt. mag. Kristina Hmeljak, lekt. dr. Takamune Kawashima, lekt. mag. Ryu Hyeonsook, lekt. mag. Yufuko Ichimiya, mlada raziskovalka mag. Tinka Delakorda, asist. dr. Nataša Visočnik in asist. Luka Culiberg.
Na oddelku poučuje tudi gostujoči profesor dr. Lee Yong (korejski jezik in kultura), z začetkom študijkega leta 2009-10 pa prihaja tudi gostujoči profesor za hindi iz Indije. Oddelek je v preteklih letih gostil tudi gostujoča profesorja iz Japonske: prof. Fumihiro Aoyama z Univerze Obirin je gostoval celo leto v š.l. 2007-8 in prof. Naoki Takei s Tokijskega tehnološkega inštituta v letnem semestru l. 2008-9. Brez podpore Japonske fundacije ne bi bilo večine krajših enomesečnih gostovanj profesorjev iz japonskih univerz, ki potekajo neprekinjeno od l. 2007 dalje. Gostovanja prinašajo našim študentom veliko novih kulturoloških in družboslovnih vsebin, ki bi jih sicer ne imeli priložnosti poslušati.
Na oddelku sta v preteklih letih kot mladi raziskovalki doslej delovali še dve podiplomski študentki, namreč dr. Maja Veselič in dr. Sarah Ana Lunaček – Brumen, ki sta ta staž že uspešno zaključili, vendar nam ju doslej še ni uspelo sistematizirati za redno zaposlitev na oddelku. V času porodniškega dopusta je eno od kolegic nadomeščala tudi dr. Irena Srdanović (v l. 2005-6), v l. 2008-9 pa drugo kolegico mag. Nina Golob.
Oddelek, ki letos torej ponosno šteje štirinajsto obletnico svojega obstoja, pa se je v glavah in srcih svojih ustanoviteljev in ustanoviteljic rodil že pred sedemindvajsetimi leti in sicer, kot se zanj spodobi, v osrčju Azije. In ne samo to: rojstni kraj oddelka, ki že po svojem osrednjem poslanstvu povezuje deželico v osrčju Evrope z jeziki in kulturami onkraj evropskih meja, je hkrati rojstni kraj Konfucija, tistega Učitelja, ki predstavlja simbol posredovanja znanja starejših generacij mlajšim.
Ne vemo zagotovo, ali njegovi starodavni nauki azijskim državam resnično lahko nudijo recept za triumfalni pohod v obdobje vseobsežne globalizacije. Vsekakor drži, da je tradicionalna kitajska konfucianska ideologija istovetenja posameznika z družino (podjetjem) in državo (političnimi avtoritetami) ter podrejanja specifičnih potreb (pravic) individuuma avtoritetam hierarhično strukturirane skupnosti lepo združljiva s postkolonialnim kapitalističnim sistemom. To dejstvo nam nazorno dokazuje večina sodobnih vzhodnoazijskih družb, zlasti japonska, južnokorejska, tajvanska ter singapurska; v zadnjih letih je tendenco modernizacije tradicionalnih konfucianskih vrednot vse jasneje občutiti tudi v kontekstih političnega in ekonomskega odpiranja L.R.Kitajske. Vendar so vse to vprašanja, ki sodijo v področje sodobnih družboslovnih raziskav v okviru japonologije in sinologije. In če torej poskusimo ponovno najti sledi razvoja, ki je privedel do vzpostavitve teh novih strok pri nas, nas bodo te sledi ponovno povedle v Konfucijev rojstni kraj ter na konec prejšnjega stoletja, v daljno leto 1982.
Prvi profesorji in profesorice kasnejšega oddelka, ki je vse od začetka obsegal katedri za sinologijo in japonologijo, smo bili takrat sami še študentje in študentke sinologije ter japonologije. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja smo se skupaj znašli na študijskem izpopolnjevanju v Aziji. Poleg Andreja Bekeša, Maje Lavrač, Jane S. Rošker in Mitje Sajeta, ki so nekaj let zatem postali prvi predavatelji našega oddelka, so takrat v kitajskih predavalnicah gulili klopi še trije pionirji postavljanja mostov med celinami. Jani Osojnik je kasneje na Kitajskem ostal še celih pet let in tako postal prvi slovenski zdravnik tradicionalne kitajske medicine z zaključenim avtohtonim študijem. Neva Čebron je zaorala takrat pri nas še popolnoma nedotaknjeno ledino raziskav s področja sodobne kitajske likovne umetnosti. Saš Hadži, ki je na našo pekinško fakulteto pribrzel preko neskončnih sibirskih planjav s svojim težkim motorjem, je fasciniral kitajske profesorje (in zlasti profesorice) s svojim hitrim dojemanjem jezika in pisave ter jih hkrati nenehno spravljal v zadrego s svojimi kritičnimi pripombami. (Celo njegova soproga Vesna Požgaj-Hadži, kasnejša profesorica hrvaščine na ljubljanski Filozofski fakulteti, je pri pripravah na ustanovitev Oddelka za azijske in afriške študije pokazala dobršno mero entuziazma, saj nam je ob svojem povratku iz Pekinga v slovensko prestolnico preko transibirske železnice pripeljala celih 250 kg knjig!)
Ker smo v svojih interesih že takrat pokrivali najrazličnejše stroke znotraj sinologije in japonologije, smo se odločili izmenjati svoja strokovna znanja ter predebatirati možnosti in strategije njihove kasnejše uporabe. Zato smo se skupaj z Andrejem Bekešem, ki je takrat opravljal doktorski študij na Univerzi Tsukubi na Japonskem, domenili, da bomo organizirali skupni simpozij v mestecu Qufu, ki je ugnezdeno v osrčju območja, katero predstavlja zibelko kitajske – in v določenem smislu tudi širše vzhodnoazijske – kulture in v katerem je bil rojen najznamenitejši mojster njene idejne tradicije. Tam smo organizirali prvi slovenski strokovni simpozij, posvečen vzhodnoazijskim študijam, na katerem smo si vzajemno predstavili najvidnejše in najbolj zanimive rezultate našega dotedanjega strokovnega in raziskovalnega dela. Želeli smo, da bi se ta naš skromni, študentski simpozij zapisal v zgodovino kot prvi korak na poti zbliževanja naše podalpske deželice z zakladnico znanja o tradicijah in sodobni stvarnosti azijskih držav. In to nam je vsekakor tudi uspelo.
Po dveletnem študijskem izpopolnjevanju so se študentje s Kitajske večinoma vrnili v Evropo. Medtem ko je Jana S. Rošker v naslednjih letih opravila doktorat iz sinologije na dunajski univerzi, je Mitja Saje poučeval osnove kitajskega jezika in pisave v okviru lektorata na Oddelku za splošno in primerjalno jezikoslovje ter orientalistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Tudi japonologi medtem niso ostali križem rok. Medtem ko je Andrej Bekeš še študiral jezikoslovje na Japonskem, je njegova kolegica Chikako Shigemori – Bučar v Sloveniji pripravila teren za študij japonologije na podoben način kot Mitja Saje za bodoče sinološke študije; habilitirala se je kot prva lektorica japonskega jezika in pisave na Filozofski fakulteti v Ljubljani, poučevala pa je v okviru Slovenskega orientalističnega društva, kjer je od jeseni l. 1982 dalje kot prostovoljka vodila tečaj japonskega jezika. Pri tem se ji je do svojega povratka l. 1986 med zimskimi in letnimi počitnicami pridružil tudi Andrej Bekeš. Potem sta tečaj vodila skupaj, vse do l. 1990 kot celoletni tečaj, pozneje, do l. 1995 pa kot intenzivni zimski in poletni tečaj. Prostor za tečaj je radodarno odstopila na voljo Filozofska fakulteta.
Ko smo se čez nekaj let vsi ponovno srečali v Ljubljani, je napočil čas za pričetek udejanjanj naših sanj iz leta 1982. Ustanavljanje celotnega, samostojnega oddelka, ki naj bi zakoličil temelje novih, v Sloveniji še neobstoječih akademskih disciplin, seveda ni bila lahka naloga. Ustanovitvi oddelka, za katerega smo si prizadevali, je seveda v marsikaterem pogledu botrovala ekonomska računica naše družbe, ki si ni mogla še naprej privoščiti popolnega ignoriranja držav, kakršna sta bili Japonska, ki je konec prejšnjega stoletja že predstavljala ekonomsko velesilo, ter Kitajska s svojim ogromnim trgom in dinamičnimi smernicami eksplozivnega razvoja. Kljub temu pa moramo priznati, da tega cilja v tistem času ne bi mogli uresničiti brez izdatne pomoči in vztrajne podpore prof. dr. Janeza Orešnika, takratnega in sedanjega predstojnika Oddelka za splošno in primerjalno jezikoslovje Filozofske fakultete v Ljubljani.
Tako je bil v okviru iste fakultete leta 1995, torej na pragu epohe, opredeljene z globalizacijo, rojen Oddelek za azijske in afriške študije. Kot vsaka pionirska doba je bilo tudi prvo desetletje razvoja te discipline pri nas opredeljeno z nujo pridobivanja, sestave oziroma izdelave osnovnega vsebinskega in metodološkega orodja, ki je potrebno za neoporečno delovanje njenega kategorialnega in terminološkega aparata. Vendar ne gre zanemariti dejstva, da je osnovna vsebinska in metodološka usmeritev našega oddelka od vsega začetka temeljila na iskanju razumevanja med različnimi kulturami.
Zato študije, ki se izvajajo in posredujejo v sklopu tega oddelka, nikakor niso omejene zgolj na učenje jezikov in pisav azijskih držav, temveč vidijo v njih temeljno in nujno orodje, ki nam omogoča razumevanje celovitosti njihovih kultur. Sinologijo, japonologijo in bodočo afrikanistiko, koreanistiko ter indologijo torej razumevamo ne zgolj kot filološke, temveč tudi in predvsem kot kulturološke študije. Od večine ostalih kulturoloških strok, kakršne so, denimo, etnologija, sociologija kulture ali antropologija, se discipline našega oddelka razlikujejo predvsem v dejstvu, da so osredotočene na raziskovanje in posredovanje specifičnih znanj vzhodnoazijskega (in v bodočnosti tudi širšega azijskega ter afriškega) geopolitičnega in jezikovnega prostora. Pri tem ne mislimo zgolj na dragocene zakladnice starodavnih znanj, katere nam lahko nudijo te neevropske kulture, temveč imamo vseskozi pred očmi specifiko obdobja, v katerem živimo. Obvladanje matičnih jezikov regij, ki predstavljajo vsebinsko srž našega strokovnega dela, je na našem oddelku osrednjega pomena. Iz naših študij namreč nočemo in ne moremo izključiti dejanskih nosilcev kultur, katerih družbene stvarnosti raziskujemo. Vsekakor je v sklopu tovrstnih študijev najprej potrebno obvladati jezik in pisavo, ki tvorita eno temeljnih orodij za zbiranje pristnejših informacij o danih kulturah in civilizacijah. Kakšni so torej ti, domnevno verodostojnejši podatki? Gre za znanje, katerega nam poleg zahodne strokovne literature nudijo tudi in predvsem primarni viri – torej literatura, napisana v kitajskem, japonskem, korejskem, indijskih oziroma v afriških jezikih.
Posebnost kulturoloških ved, ki se poučujejo na Oddelku za azijske in afriške študije, je torej v tem, da temelje na spoznavanju matičnih jezikov danih regij. To je namreč tudi predpogoj za prepoznavanje specifičnih, jezikovno in kulturno pogojenih kategorialnih aparatov ter strukturnih vzorcev mišljenja in interpretacije. Takšno raziskovanje pa je nujno povezano s sposobnostjo premostitve tradicionalnih evropskih pojmovnih okvirjev. Ta sposobnost premostitve vključuje iskanje sistematike razumevanja in posredovanja, ki temelji na epistemoloških osnovah, ki so drugačne od diskurzov, kakršni so se oblikovali v sklopu evropske kulturne tradicije.
Kot celota je naš oddelek zasnovan interdisciplinarno in je osnovan na metodologiji medkulturnih raziskav. Osredotočen je na obravnavo azijskih in afriških regij, ki postajajo v okviru tako svetovnih dogajanj v celoti, kot tudi znanosti vse bolj relevantna. V našem pedagoškem in raziskovalnem delu obravnavamo družbene pojave v geopolitičnih in zgodovinskih kontekstih, ki vključujejo tako regionalne, kot tudi globalne perspektive.
Oddelek si vseskozi prizadeva tudi za širše in celovitejše pristope k vzhodnoazijskim študijam, saj smo sodelavci in sodelavke prepričani, da je za sodobno, aktualnemu trenutku primerno obravnavanje teh regij potrebno preseganje ozkih, državnih oziroma nacionalno pogojenih pogledov na azijske in afriške jezike, kulture, družbene stvarnosti in njihove zgodovine. To široko perspektivo ohranjamo tudi v naših prizadevanjih po širitvi oddelka v smislu bodoče vključitve koreanistike, afriških študij in indologije.
Multidisciplinarni pristop je izbran zato, ker presega akademsko ozkost posameznih disciplin in omogoča, da so obravnavana področja prikazana na kompleksnejši in bolj povezan način, kar prispeva k boljšemu razumevanju njihove specifične problematike. Ta multidisciplinarni pristop sestavljajo naslednje discipline:
- Jezikoslovne raziskave: jezikoslovne študije na področju jezikov in jezikoslovnih tradicij Japonske, Kitajske, Koreje in Indije predstavljajo temelj, ki omogoča neposreden stik s tradicionalnimi kulturami in poglobljeno razumevanje sodobne družbene stvarnosti obravnavanih regij, s tem pa odpira objektivnejši uvid v specifiko obravnavanih vsebin, tudi z vidika drugih disciplin. Proučevanje jezikoslovnih tem na primeru teh jezikov pa obenem ponuja drugačen vpogled v jezik kot sredstvo komunikacije, ki je tesno povezano z lastno družbeno stvarnostjo, ter omogoča preverjanje univerzalnosti jezikoslovnih kategorij in hipotez, ki so se izoblikovale za indoevropske jezike, na nesorodnih jezikih.
- Kulturologija Azije in Afrike: kulturološke raziskave na področju neevropskih tradicij obravnavajo predvsem družboslovne vidike obravnavanih regij, pa tudi njihove ekonomske in idejne zgodovine, ter druge posebnosti. Temeljijo in nadgrajujejo aktualna dognanja s področja medkulturne epistemologije, sistemske teorije in postkolonialnih študij.
- Zgodovina Vzhodne Azije: zgodovinske raziskave programa so osredotočene na posebnosti kulturno- zgodovinskega in družbenega razvoja obravnavanih regij ter na prikaz formiranja novih političnih in kulturnih entitet ter njihovega razvoja do konca 20. stoletja. Pri tem je pomembna osvetlitev vzrokov, ki so bili odločilni pri oblikovanju civilizacijskih posebnosti teh regij ter njihovih interakcij z evroameriško civilizacijo v procesih modernizacij in globalizacije.
- Literarne študije: le-te v okviru pričujočega programa obravnavajo predvsem diskurze tradicionalnih in sodobnih književnosti Kitajske, Japonske, Koreje, Indije in afriških držav. Osredotočene so na nadgrajevanje paradigem sodobne primerjalne literarne teorije in vključujejo najnovejša dognanja postkolonializma, študij spolov in alternativnih metodoloških pristopov, povezanih s preseganjem orientalistične in evrocentrične tradicije.
- Kitajska filozofija: filozofske raziskave se ukvarjajo predvsem s posebnostmi diskurzov kitajske idejne tradicije, s tradicionalnimi koncepti in s specifiko kategorialnega aparata kitajske filozofije. Študijski program kitajske filozofije študentom in študentkam v dveh letih nudi pregledno poznavanje razvoja kitajske filozofske misli od obdobja antike do konca 20. stoletja, t.j. vključno z najpomembnejšimi aktualnimi tokovi sodobne kitajske filozofije. Poseben poudarek tega področja je tudi na spoznavanju in razumevanju metodoloških, epistemoloških, logičnih in aksioloških elementov kitajske tradicije.
- Umetnost in umetnostna zgodovina: raziskave s področja azijske umetnosti in umetnostne zgodovine so zaenkrat osredotočene predvsem na obravnavo idejnih, ikonografskih in oblikovnih značilnosti posameznih ključnih področij kitajske tradicionalne, moderne in sodobne umetnosti. Pri tem je poudarek na specifičnosti kulturno-zgodovinskega in družbenega razvoja obravnavane regije ter na njihovem vplivu v idejnih in oblikovnih tokovih kitajske umetnosti. Namen dveletnega študijskega programa je podrobneje pojasniti in prikazati razvojne posebnosti kitajske umetnosti ter njeno refleksijo znotraj posameznih družbeno-kulturnih pojavov od najstarejših družbenih tvorb do konca 20. stoletja. Poseben poudarek je dodan interpretacijam in razumevanju posameznih teoretičnih in kozmoloških načel ter aplikaciji le-teh na konkretnih primerih iz posameznih področij kitajske umetnosti.
Večina sodelavcev in sodelavk poleg rednega pedagoško didaktičnega dela opravlja tudi raziskovalno delo v okviru programske skupine Jeziki in kulture Azije in Afrike.
Osrednji cilj študijskih in raziskovalnih programov, ki se izvajajo v okviru oddelka, je s sistematičnim multidisciplinarnim pristopom h kulturam in jezikom Azije in Afrike, posebej še Vzhodne Azije (Kitajske, Japonske, Koreje), indijske podceline ter Afrike preseči rigidne okvire posameznih paradigem in omogočiti kritično razumevanje glavnih kulturnih determinant obravnavanih regij v njihovem družbenem kontekstu. Za razvoj slovenskega družboslovja in humanistike so ti cilji posebej pomembni zaradi naraščajoče relevantnosti teh regij (zlasti vzhodnoazijskih) v okviru svetovnih političnih, gospodarskih, kulturnih in znanstvenih procesov. Naši študijski programi temeljijo na prizadevanjih za razširitev paradigem sodobnih raziskav na področju slovenskega družboslovja in humanistike, ki so delno še vedno osnovani na vsebinskih in metodoloških izhodiščih, omejenih na specifične sociokulturne kontekste evropske in evroameriške tradicije.
V razmeroma kratkem času svojega obstoja so se člani in članice izkazali s predanim in često nadvse entuziastičnim delom na področju ustanavljanja in vpeljevanja nove akademske stroke v Sloveniji. Do današnjega dne je pri nas diplomiralo že preko 200 študentov in študentk. Mnogi novopečeni japonologi in japonologinje ter vrsta novih sinologov in sinologinj svoj študij nadaljuje tudi na magistrskih in doktorskih programih v domovini in tujini (zlasti na Kitajskem in Japonskem). Sedem naših študentk in en študent so medtem že doktorirali z različnimi specializiranimi temami s področja sinologije ali japonologije. Osem jih ta hip tudi nabira modrost na doktorskih ali magistrskih študijih na prestižnih univerzah na Japonskem, na Kitajskem in na Tajvanu, kot tudi v EU. Glede na dejstvo, da v Sloveniji pred slabima dvema desetletjema ni bilo še niti enega strokovnjaka s področja azijskih in afriških študij, ta podatek že sam po sebi priča o uspešnosti in kakovosti pedagoškega in mentorskega dela na našem oddelku.
Vendar pa naš entuziazem ni omejen zgolj na pedagoško in didaktično delo, ki poleg rednih predavanj vključuje tudi kontinuirano prenovo in aktualizacijo vsebin in metod posredovanja strokovnega znanja. Člani in članice našega oddelka so bili vseskozi nadvse aktivni tudi na področju mednarodnega sodelovanja; tako že vrsto let plodno sodelujemo predvsem z Univerzo v Tsukubi, z Univerzo Gunma, z Univerzo v Tokiu, s Tokijskim tehnološkim inštitutom, z Univerzo za tuje študije v Tokiu, z Japonsko žensko univerzo in z Univerzo Tohoku Fukushi na Japonskem, z Univerzami Chengdu, Nankai, Renmin, Nanjing, Qinghuangdao in Jingzhou na Kitajskem, z Univerzo Chung Ang, z Mestno univerzo v Seulu ter s Korejsko Univerzo za tuje študije v Republiki Koreji, ter z univerzami Chinan, Yunlin in Hsinchu na Tajvanu. V Evropi smo sklenili pogodbo o bilateralni izmenjavi z Univerzo v Vilniusu (Litva), v okviru mednarodnih študentskih delavnic pa že vrsto let tvorno sodelujemo tudi z dunajsko, praško in beograjsko univerzo. V zadnjih dveh letih Jana S. Rošker in Mitja Saje s kontinuiranimi gostujočimi predavanji in strokovnim svetovanjem pomagata tudi pri ustanavljanju katedre za sinologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu. K običajnim vsakoletnim aktivnostim naših profesoric in profesorjev sodijo vabljena gostujoča predavanja na različnih prestižnih univerzah in raziskovalnih inštitutih Kitajske in Japonske, pa tudi na vrsti priznanih evropskih univerz.
Oddelek je aktiven tudi na področju raziskovalnega dela. Kot že omenjeno, je večina članov in članic vključena v programsko skupino Jeziki in kulture Azije in Afrike, na Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete pa so vključeni v raziskovalne skupine na področjih jezikoslovja, literarnih ved ter socioloških raziskav in kulturologije. Kot nosilci in izvajalci so bili vključeni tudi v več bilateralnih raziskovalnih projektov v sklopu uradnega znanstveno raziskovalnega sodelovanja med Slovenijo, LR Kitajsko in Japonsko.
Rezultate svojih raziskav so doslej objavili v osmih slovenskih, japonskih in angleških znanstvenih monografijah, preko dvestotih znanstvenih in strokovnih člankih, v svojih vsakoletnih prispevkih na mednarodnih konferencah ter v osmih univerzitetnih učbenikih.
Oddelek že od leta 1997 izdaja tudi strokovno znanstveno revijo Azijske in afriške študije, ki predstavlja prvo in najrelevantnejšo periodično publikacijo sinološke in japonološke stroke v našem prostoru. Revija objavlja znanstvene in strokovne članke uveljavljenih domačih in tujih strokovnjakov in si je v enajstih letih svojega obstoja pridobila precejšen ugled ne zgolj v Sloveniji, temveč tudi v akademskih krogih širom Evrope in Azije.
Člani in članice oddelka so doslej uspešno organizirali osem mednarodnih simpozijev in šest mednarodnih študentskih delavnic s področja sinologije in japonologije. V letu 2006 so sodelavci in sodelavke v Ljubljani organizirali tudi najpomembnejši sinološki kongres v Evropi, t.j. XVII. bienalno konferenco EACS (Evropske zveze za kitajske študije).
Andrej Bekeš in Jana S. Rošker sta za svoj prispevek v uvajanju nove stroke v Sloveniji prejela Veliko priznanje Filozofske fakultete, Andreja Bekeša pa je l. 2008 japonska vlada kot prvega slovenskega državljana za njegov doprinos k napredku izobraževanja na področju japonskega jezika in kulturne izmenjave odlikovala z »Redom vzhajajočega sonca - zlati žarki z rozeto« (»The Order of the Rising Sun, Gold Rays with Rosette«). Jana S. Rošker je trikrat prejela raziskovalno nagrado tajvanskega državnega inštituta za razvoj sinoloških študij Center for Chinese Studies, v poseben ponos pa nam je dejstvo, da je isto nagrado v letošnjem letu prejela tudi ena naših najmlajših sodelavk, bivša diplomantka oddelka in asistentka z doktoratom, Nataša Vampelj – Suhadolnik. Andrej Bekeš je dvakrat bil vabljeni gostujoči raziskovalec na dveh od tedaj treh japonskih nobelovskih univerz: Univerzi v Tsukubi in Univerzi v Nagoyi. Chikako Shigemori Bučar je z nagrado sklada Hakuho leto dni raziskovala na Državnem institutu za japonski jezik (NIJLA) v Tokiu, Kristina Hmeljak Sangawa pa je pol leta z nagrado Japonske fundacije raziskovala in urejala japonsko-slovenski slovar na Mednarodnem centru za japonščino v Urawi.
V študijskem letu 2009-2010 smo pričeli z uvajanjem novih študijskih programov, usklajenih z bolonjsko reformo. V ta namen smo na dodiplomski in magistrski ravni pripravili prenovljeni, enodisciplinarni študijski program sinologije, nov dvodisciplinarni študijski program japonologije in širše zastavljen, predvsem kulturološko orientiran dvodisciplinarni študijski program z imenom Kulture Vzhodne Azije. Posebej pomembno pa je dejstvo, da smo prvič v zgodovini oddelka uvedli tudi doktorski študij področja Azijske in afriške študije, v katerem bodo naši diplomanti po zaključenem magisteriju lahko nadaljevali študij tudi na ravni doktorskega študija. Zaradi kadrovskih in finančnih omejitev, povezanih z novostjo naših strok, uvedba podiplomskega študija na našem oddelku doslej namreč še ni bila možna.
Kljub često težavnemu delu, povezanim z uvajanjem novih strok v okviru precejšnjih finančnih in kadrovskih omejitev, kljub dejstvu, da se že od vsega začetka soočamo s prostorskimi problemi in smo prisiljeni shajati z objektivno preobremenjeno tajnico in knjižničarko v eni osebi, ter kljub pogostim neplačanim nadobremenitvam vseh naših predavateljev in predavateljic, smo z našim oddelkom zadovoljni; imamo ga radi, kar se kaže tako v izjemno solidarnih, vzajemno podpornih in toplih medčloveških odnosih vseh njegovih članov in članic, kot tudi v osebnih odnosih z našimi študentkami in študenti, ki presegajo okvire zgolj strokovnih interakcij na ravni profesor – študent. Zato je večina naših študentov za svoj študij zelo motivirana, kar se kaže v nadpovprečno dobro obiskanih predavanjih in vajah in v izjemni samoiniciativnosti našega študentskega podmladka, ki redno organizira tudi vrsto obštudijskih dejavnosti. Želimo si, da bi na našem oddelku tudi v bodoče uspeli ohranjati takšno vzdušje.
Za nami je štirinajst let pionirskega dela na področju uvajanja, konsolidacije in razvoja azijskih in afriških študij v Sloveniji. Upamo, da bomo po tej začetni, v vsakem pogledu uspešni fazi uspeli še dodatno dvigniti strokovni in znanstveni ugled naših sodelavcev in sodelavk tudi v tujini, in da bomo s svojim delom zapustili neizbrisen pečat ne zgolj v slovenskih, temveč tudi v svetovnih akademskih disciplinah, povezanih z ustvarjanjem in posredovanjem znanj na področju azijskih in afriških študij.
Predstavitev za zbornik ob 90-letnici Filozofske fakultete leta 2009 pripravila red. prof. dr. Jana S. Rošker
